Obstaja določena vrsta deklice, ki joče, da spi. Ni punca, o kateri razmišljate - krotka, šibka in vedno nemočna. Ne, tista dekleta vedno najdejo udobje. Skoraj kot da so bila tista dekleta, ki jokajo, zgrajena na ramenih ljubezni. Morda občasno jokajo kot vsako drugo dekle. Nikoli pa ne jokajo sami.

Dekleta, ki jočejo spat, so pogosto tista, ki jih ne boste pričakovali - njihov obraz je pogumen sredi drugih, borijo se skozi vsako bolečino in se smejijo svojim nočnim moram. Ko pa pridejo domov in ko se luči ugasnejo, poslušajo osamljenost svojega sveta - zvok, s katerim so se spoznali. In jočejo, da spijo.

Boleče je, če se na svetu počutite sami, obenem pa se počutite, kot da imate veliko za dati; kadar ne želite nič drugega kot skrbeti za nekoga in naj poskrbi za vas. Toda ta dekleta nimajo nič drugega kot štiri stene za ogled, ničesar razen štirih zidov, ki bi jih imeli radi; nič drugega kot mrak noči, da bi jim družbo. Ta dekleta so na svetu sama. In to vedo.



Ko mine njihov dan, nikoli ne sumite, da se demoni borijo sami - misli o zanemarjanju, izključenosti, da nikoli niso dovolj dobri zase in zagotovo ne za nikogar drugega. Sumili boste, da je njihov svet pogumen obraz takšen, kot ga imajo sami. Toda na koncu dneva se ta maska ​​odlepi - to se mora. Dihati morajo.

Ampak jočejo, ker živijo v svetu, ki jim nič ni namenjeno, vsaj ne tako, kot so stvari namenjene drugim. Jokajo, ker so njihove solze edina tolažba; edino tako lahko vprašajo, kaj res potrebujejo. Njihova srca so zdrobljena, vendar brez brazgotin, telo hladno; so nedotaknjeni in neljubljeni. Čutijo ga v svojih kosteh.

In nocoj bodo, tako kot vsako noč, v mraku jokali sami sebi, medtem ko bodo šteli ovce in čakali spat - njihova kratka smrt ob koncu vsakega dne. In spraševali se bodo, ali je na svetu kdo, ki jih bo rešil. Ker ne vedo, koliko časa se lahko prihranijo. Ali pa če sploh želijo več.