v temi vas je enostavno prisluhniti, vas pritisniti ob zid in reči v mojih mislih je to drugače, po mojem mnenju tega ne bi smeli početi v temi
v temi je lažje delati to, kar počnemo. metati svetlobo. da se medsebojno odražajo. v temi je lažje skriti vse te motivacije in način tresenja mojih rok. prihaja luč, vendar smo jo zbrali in vsakič privabili, da nas pripelje do začasnega konca.
vsako noč je začasna palača.
vse palače so začasne, drage, tudi tiste, ki jih gradimo, tudi tiste, ki jih napolnimo s dimom in vse to naporno hrepenenje.

v temi te poiščem, palce do čeljusti, usta v usta. v temi je vseeno, kam grejo moje roke ali kako drugič čutijo tvojo kožo.
v temi me ne zanikaš.
ob steno je enostavno reči si vse, kar sem si kdaj želel in to veš, ob steni vam pesnik lahko naredi, kar hoče, in sprejme tudi to.
to ni več pomembno, niti stena ali tema ali kako smo odkriti, zdaj se noč ne začne prebijati. tu dolgo ne ostane temno. ne tako kot nekoč.

v mojih mislih si kot prvi lahki zori oblečeš suknjič čez moja ramena. v mojih mislih hodimo domov. v mislih mi prižgeš cigareto, ko si natočim kavo in gledamo, kako mesto zaživi s šestih nadstropij. opazujete me, ko opazujete pokrajino, s tistimi navdušenimi, pretehtanimi očmi. mi potegneš noge v naročje in nagneš glavo nazaj, da pozdraviš dan z lahkoto moškega, ki je živel danes zjutraj.
podnevi smo to živeli že tisočkrat. podnevi damo sosedom razstavo, preden spustite senčila. povem ti ti si vse, kar sem si kdaj želel in ne utišaš mojih besed.
moja usta najdejo tvojo ramo in tvoja koža mi pravi, da sem doma.